Sprehod skozi proizvodni obrat Pivke perutninarstva na Kalu pri Pivki

2 junij 2025

“Slovenci radi jemo perutnino”

Perutninsko meso je eno od živil, ki ga je v Sloveniji dovolj tako za domačo rabo kot za izvoz. Primorski potrošniki imajo pravzaprav srečo, da pridejo do perutnine, pridelane pri lokalnih rejcih in predelanih na Primorskem po najvišjih standardih. Pot od njive do krožnika je tako kratka, kar je ugodno na eni strani za kakovost hrane na drugi pa je odgovorno do širšega okolja in tukajšnje krožno gospodarstvo. Obiskali smo proizvodni obrat Pivke perutninarstvo na Kalu in se prepričali, da z “našo” hrano skrbno in strokovno ravnajo.

Vstop v proizvodne obrate Pivke perutninarstva na Kalu niti slučajno ni samoumeven. Prijaznemu varnostniku, ki pa odseva neomajno avtoriteto, je treba zaupati nekaj podatkov, sledi telefonski klic, ali smo pravi, in šele potem je mogoče skozi vrata na tovarniško dvorišče, ki izžareva urejenost in organiziranost.

30 kilogramov perutnine na prebivalca

“Slovenci radi jemo perutnino, z letnim povprečjem 30 kilogramov na prebivalca smo po porabi v vrhu med evropskimi državami. Največ perutnine sicer pojedo na Karibih, a je podatek dvoumen, ker ne vemo, ali težo merijo s kostmi ali brez njih,” pove na uvodnem pogovoru mag. Janez Rebec, direktor uprave Pivke perutninarstva. Doda, da zahodnjaki v največji meri pripravljajo filete in prsi, pri nas pa so priljubljena tudi krila in bedra.

“Upam, da imate kaj za ogrniti,” v zelo vročem dnevu priporoči Petra Skok, ki je zadolžena za stike z javnostmi, “saj je v proizvodnji temperatura 12 stopinj Celzija.” S kolegom fotografom najprej s podpisom potrdiva, da se počutiva dobro in sva zdrava, nato pa se oblečeva v zaščitno obleko, dobiva tudi zaščito za čevlje, ki si jo nadeneva pred napravo za dezinfekcijo rok in podplatov. Roke je treba vstaviti v napravo na točno določenem mestu in šele senzorji prižgejo zeleno luč in odprejo zapornico v proizvodno halo.

Najprej stroji, potem marljivi delavci

“V povprečju vsak dan obdelamo najmanj 25.000 piščancev,” pove Tadeja Tomšič, vodja proizvodnje. Iz klavnice, ta je ne le pod nadzorom veterinarjev in inšpekcij, temveč tudi slovenskega imama, pridejo očiščeni piščanci na tekočem traku, ki pred tem potuje skozi hladilni tunel. Videti so povsem enaki. “Teža se sicer lahko razlikuje od rejca do rejca, načeloma pa tehtajo dva kilograma in pol,” pojasni Tadeja Tomšič in doda, da je za predelavo zelo pomembno, da so piščanci čim enotnejše teže, saj je tako manj dela pri nastavitvah na proizvodni liniji.

Piščancev se najprej lotijo stroji, ki jih razrežejo po anatomskih delih. Prva gredo krila, potem prsa, sledijo krače in stegna, ostanejo to rej hrbti. Meso shranijo, iz skladišča pa odpremijo, ko je pravi čas. Prsa gredo na filiranje, tu pa že nastopi človeški dejavnik, saj marljive gospe za strojem pregledajo vsak kos posebej in ga po potrebi obrežejo in obdelajo. “Glede filejev imamo zelo visoke standarde, za kar nas pohvalijo tudi v tujini,” doda Tadeja Tomšič.

Tekoči trak je neusmiljen, a ga v Pivki z mirnostjo in natančnostjo obvladajo. Tu in tam ima kateri od zaposlenih na halji napis mentor, ob njem je mladi sodelavec, ki je še v uku. V tem delu proizvodnega obrata meso kalibrirajo glede na težo in tudi razrežejo po naročnikovih potrebah, med njimi je veliko šol in vrtcev. Za trgovino gre meso v velike posode za mesnice, v manjše pladnje pa iz kalibrirke. “Če stroj ne najde ustrezne kombinacije po teži, izvrže kos mesa, zadevo uredimo ročno,” pojasnijo na liniji. Sledi pakiranje z ustrezno atmosfero, da meso dlje ohrani svežino, in etiketiranje, ki je različno glede na potrebe in zahteve posameznega trgovca. Paketi romajo v skladišče in potem naprej na končno destinacijo.

Na Kalu meso tudi pečejo

Veliko, pravzaprav vse več mesa pa gre v proizvodnih halah v nadaljnjo obdelavo. Ni skrivnost, da so najbolj priljubljen izdelek iz Pivke perutninarstva nabodala s papriko in slanino. “Poleti, ko je čas piknikov, pripravimo veliko več začinjenih izdelkov,” pove proizvodna tehnologinja Adrijana Jurca.

Začne se z začimbno mešanico, ki jo tehnologi pri pravijo v skladišču, sledi začinjanje mesa. V modele nato zložijo cela začinjena piščančja prsa, sledi plast sveže paprike in slanine oziroma sira in slanine, pa spet plast prsi in tako dokler ni štirioglata posoda polna. Nadev nekoliko stisnejo in ga premestijo v napravo, ki meso preluknja s paličicami in razreže. V naslednjem trenutku so nabodala na pultu in v pakirnih pladnjih.

“Naše izdelke stalno izboljšujemo, glede na trende in tudi priporočila potrošnikov. Danes imajo začimbe manj aditivov, pripravljeni smo izdelati tudi manjše serije,” pojasni razvojna tehnologinja dr. Ana Penko. Pove, da je razvoj novega izdelka od zamisli do uvedbe dolgotrajen proces, od nekaj mesecev pa tudi do več let. V tem času veliko sodelujejo s potrošniki, da preverjajo okus in videz izdelkov. “Zadnje čase uvajamo vse več pečenih izdelkov za čim enostavnejšo in čim hitrejšo pripravo zlasti v gostinstvu,” doda. Trend gre pač v smeri poenostavitev, ki so med drugim posledica osipa gostinskih delavcev.

Spisek izdelkov iz piščančjega mesa in tudi povsem pripravljenih jedi je vse daljši, daljšajo ga še izdelki, ki nastajajo v proizvodnem obratu v Kromberku, kamor vsak dan odpremijo veliko mesa za nadaljnjo predelavo.

Razlik v kakovosti ni in jih ne sme biti

“Ni razlik in jih ne sme biti,” na vprašanje, ali se meso kakorkoli razlikuje glede na naročnika, v en glas odgovorijo mlade tehnologinje. Edina razlika je, pojasnijo, v teži pakiranj. “Najmanjše je 350-gramsko, nekateri trgovci pa želijo imeti tudi velika, XXL pakiranja do enega kilograma” pravi Adrijana Jurca. “Tudi doma radi jemo piščančje meso, v službi pa ga moramo itak stalno okušati,” odgovori na še eno malce provokativno vprašanje. Tako na Kalu kot v Kromberku, kjer izdelujejo obarjene klobase, redno izvajajo senzorične analize, kot se reče okušanju.

“Celih piščancev gre vedno manj. Pripravimo tudi začinjene in s kruhovim nadevom,” pove Adrijana Jurca in pojasni, da jih gre največ na tržišče okrog jesenskih in zimskih praznikov.

Urejenost, mirnost, sodelovanje in velika snažnost. Takšen je vtis po obisku proizvodne enote na Kalu, od koder v slovenske domove prihaja veliko raznovrstnih izdelkov. Vse skupaj je po bežnem obisku videti nadvse vredno zaupanja in takojšnjega obiska trgovine tik za tovarniško ograjo.

 

Avtor: Sašo Dravinec
Vir: Revija DOBRA IZBIRA, BREZ DVOMA, Posebna priloga Pivka d.d., Izid 14. 9. 2022